002.76.Idrija

Center za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija, Bazoviška 2, 5280 Idrija

Javno

Republika Slovenija

EŠD 7460

Rudnik, Topilnica / Topilništvo, žganje rude , Stavbna dediščina – industrijska

Topilnica obsega končno postajo tovorne žičnice, klasirnico in drobilnico rude, podzemne silose s transportnimi trakovi, tračni transporter, silos na rotacijski peči, rotacijsko peč, ogrodje kondenzacijskega sistema, polnilnica živega srebra in Čermak-Špirekovo peč II. Ta pa ni sestavljena in je moč videti le njene sestavne dele.

Površina celotnega kompleksa topilnice 2,07 ha. Od tega klasirnica: površina 955,4 m2, višina 35,9 m; Sprejemno-razstavni center: površina 910,8 m2, višina 5,6 m.

Beton, jeklo, železo.

Prva četrtina 20. stoletja

Rudnik živega srebra Idrija

Topilnico so modernizirali leta 1956, ko so zgradili stavbo klasirnice. V letih 1961, 1964 in 1968 so postavili izpopolnjene rotacijske peči za žganje rude. Rudo so od Jožefovega jaška vozili z žičnico v topilnico. Nato so jo sortirali in zdrobili, potem pa je po tračnem transporterju potovala prek tehtnice in naprave za vzorčenje do zbirnega bunkerja. Od tu je ruda drsela do podajalnika, ki je doziral rudo v rotacijsko peč. Rudo so žgala pri temperaturi 800 do 900°C. Boben peči (nagnjen za 6°) je z vrtenjem omogočal, da se je ruda enakomerno premikala. Pri žganju so se sproščale velike količine živosrebrovih par, ki so prehajale v tekočo kovino v skoraj 1000 m dolgem sistemu kondenzatorjev. Dimne pline je ventilator potiskal skozi dimovod v dimnik nad topilnico. Ta se je na hribu nad topilnico zaključil z dimnikom. V polnilnici so živo srebro polnili v jeklenke.

Rudniške objekte so večinoma nadomestile proizvodne hale z novo vsebino. V sredini pod klasirnico in v bližini kompleksa peči, je zaživel nov center za obiskovalce. Tu je na ogled stalna razstava „Od rude do kapljic živega srebra“, ki vsebuje prikaz zgodovine žganja rude, trgovske poti, lastnosti in uporabo živega srebra ter informacijska točka za UNESCO 'Dediščino živega srebra. Almadén in Idrija'. V Topilnici Hg se za obiskovalce nadaljuje zgodba o živosrebrovi rudi iz Antonijevega rova. Vsi objekti in stroji na območju topilnice imajo veliko zgodovinsko vrednost. To območje namreč predstavlja končno stopnjo razvoja v 500-letni zgodovini rudarjenja in tradicije žgalništva, saj so njene naprave in objekti delovali vse do zaprtja rudnika. Glavni namen nadaljnjih vlaganj v kompleks topilnice je povečati dostopnost do svojevrstne kulturne dediščine.

2357 Idrija – mesto, št. parcele 447 (lokacija na območju stare topilnice na Prejnuti).

2357 Idrija – mesto, št. parcele 507/3 (vključno z stavbo št. 1613), 480/13 (vključno z stavbo št. 2119), 480/14 (del), 505.

1997 - spomenik tehniške dediščine
2001- spomenik državnega pomena
Ureditev celotnega kompleksa topilnice in oživitev dejavnosti v njem, je ocenjena na 7 mio EUR. Leta 2017 se je uspešno zaključila prva faza obnove klasirnice in izgradnje novega centra za obiskovalce, v katerega je bilo vloženih 2.332.810 EUR.

dobro

Izvedba druge faze, v kateri je načrtovana prenova objektov elevatorja, zbirnih silosov za rudo, in kondenzatorjev (vključno s postavitvijo kondenzatorjev). Predvideno je tudi restavriranje rudniških strojev in naprav: Čermak-Špirekove II peči, rotacijske peči in polnilnice jeklenk.

- Register nepremične kulturne dediščine Republike Slovenije;
- Odlok o razglasitvi tehniške dediščine v Idriji in njeni okolici za kulturne spomenike državnega pomena. Uradni list RS, št. 66/01, 55/02, 16/08;
- Zakon o varstvu kulturne dediščine – ZVKD-1. Uradni list RS, št. 16/08, 20/09;
- Čar, Jože, Terpin, Rafael. Stare žgalnice živosrebrove rude v okolici Idrije. Idrijski razgledi, 50/1, 2005, str. 80‒105;
- Kavčič, Ivica. Živo srebro: Zgodovina idrijskega žgalništva. Založba Bogataj, Idrija, 2008.

Mestni muzej Idrija

Miha Kosmač

2. 3. 2018

Never